Satsang v sanskrtu pomeni druženje v resnici. Najbrž se vsakdo sprašuje, kaj je to resnica. Vendar se tega ne da ubesediti. Povemo lahko samo, kaj ni resnično. Resnične niso zgodbe, ki jih naš um neprestano ustvarja. Zgodbe o ločenem "meni" in "mojem življenju", o tem, kako bi življenje moralo zgledati.

Lahko bi rekli, da je resnično to, kar je vedno prisotno, kar je prisotno v vsakem trenutku. Kdor to odkrije, se je duhovno osvobodil in lahko živi življenje iz prostora miru in radosti. 

To lahko odkrijemo takrat, ko vse umske zgodbe utihnejo in se potopimo v globine svojega sebstva. Tam spoznamo nekaj, kar je onkraj vsakdanje izkušnje, v kateri se izmenjujejo različne misli, čustva, okoliščine in telesni občutki. Praznina, ki se ob tem odpre, je lahko za mnoge strašljiva, saj to pomeni konec naše osebnosti kot ločene entitete. Vendar ko se ta reka, ki trepeta pred lastnim koncem, izlije v morje, ugotovi, da od morja nikoli ni bila ločena...