Zakaj ostajam neizpolnjen?

Počutim se, kot bi bil v praznem teku, vrtim se v začaranem krogu…nikakor ne najdem poti ven. Ko bi vsaj imel nek cilj. V sledenju svojega cilja vidim smisel. Počutim se tako nekoristno. Kako naj ponovno najdem cilj?

Kakšen zanos in vznemirjenost čutimo, ko imamo pred sabo jasen cilj. Naš um je popolnoma fokusiran na nalogo, ki je pred nami in naš dan je tako izpolnjen, nimamo časa za razmišljanje o vsakodnevnih težavah. In kakšen občutek zadovoljstva je, ko cilj končno dosežemo. Naši možgani so preplavljeni s hormoni ugodja. Vendar vsi vemo, kako kratkotrajen je ta občutek ugodja. Vedno mu sledi občutek praznine in neizpolnjenosti. Zakaj je temu tako?

V korenini vsakega ega je občutek hudega obupa in nezadovoljstva. Vsi vemo, da smo vsak dan starejši, vse bolj podvrženi boleznim, vse manj telesno privlačni in zavedamo se tudi, da nam nikakršen dosežek ne prinese trajnega zadovoljstva. “Ne vedel bi, kako se v strup prevrača, vse kar srce si sladkega obeta” (France Prešeren). In naše vsakodnevno funkcioniranje je zasnovano tako, da smo čim manj v stiku s temi občutki. Cilji so samo ena izmed strategij za izogibanje obupu in nezadovoljstvu.

Lahko se zgodi, da nekega dne sprevidimo nesmiselnost svojega početja in se predamo obupu, priznamo si brezizhodnost svojega položaja. Brezpogojno se predamo tem grozljivim občutkom. V trenutku predaje pride do premika v naši zavesti, pademo na drugo stran. Naša identiteta se raztopi in kar naenkrat se zavemo, kako smo eno z vso kreacijo. Čutimo brezmejno radost, ljubezen in izpolnjenost.