Katera vrsta meditacije je prava?

Pred desetletji je meditacija prišla k nam na zahod, začeli smo opažati ljudi, ki sedijo s prekrižanimi nogami, z zaprtimi očmi. Danes mnogi uporabljamo meditacijo, obstaja toliko različnih meditacijskih tehnik. Kaj pa je v bistvu namen meditacije, kaj z njo poskušamo doseči? Ali smo se to vprašali?

Sam bi najprej razlikoval med pojmoma meditacijska tehnika in meditacija. Tehnika je nekaj, kar nam pomaga doseči neki zastavljeni cilj, pri meditaciji bi to lahko bilo več energije, večji mir, lažje kosanje s stresom, vpogled v "prejšnja življenja", manifestiranje obilja...to je 1 ura oz. določen časovni interval, ki ga izdvojimo iz vsakdanjega življenja. Meditacijska tehnika je lahko zelo nevarna stvar, saj lahko kmalu za nas pomeni pobeg iz vsakdanjega življenja. Potrebujemo jo zato, ker živimo narobe, sprejemamo napačne odločitve, zato moramo za eno uro pobegniti od svojega vsakdana. Pobegniti od sebe. To je edina ura, ko se res počutimo zelo dobro, prežema nas občutek blaženosti in kmalu se lahko to razvije v pravo odvisnost. Takrat se napolnimo z energijo in to nam omogoči, da nadaljujemo z "napačnim" načinom življenja. Pod napačnim mislim na način življenja, ko nismo iskreni sami do sebe in nismo usklajeni s svojim srcem. Zgodi se, da na določen dan meditacijo izpustimo in potem smo nervozni, nesrečni in neizpolnjeni.

Meditacija je nekaj, kar je prisotno 24 ur na dan in ni ločeno od vsakdanjega življenja. Meditacija je življenje samo. Biti 24 ur na dan iskreni do sebe in res živeti tako, kot si globoko v srcu želimo. Potem nismo več v konfliktu sami s seboj in več ne potrebujemo tehnike, ne potrebujemo več umika od vsakdana...

Meditacijska tehnika, ki bi bila najbližja sami Meditaciji, bi bila po mojem mnenju večkrat na dan izdvojiti po nekaj minut ali pa tudi več in biti brezpogojno prisotni s tem, kar se v nas pojavi, brez da to skušamo kakorkoli spremeniti. Radovedno opazovati svoje misli, svoja čustva, telesne senzacije. Brezpogojno se predajati temu, kar je, biti popolnoma iskreni do tega, kar v vsakem trenutku čutimo. Vsakič, ko se zares odpremo nekemu težkemu občutku, se lahko spustimo globlje, mir in radost se v nas pričneta poglabljati. Vrzel med trenutki, ko meditiramo, in trenutki, ko samo živimo vsakdanje življenje se prične zapirati - nazadnje izgine tudi ta Jaz, ki meditira oziroma se odpira in predaja občutkom. Ostane samo življenje, v katerem se izmenjujeta užitek in bolečina, brez filtra, vse lahko občutimo še bolj intenzivno - to je resnična intimnost z življenjem. Resnična svoboda. Počutimo se zares živi.....